Odpikedoslike.com

Tale naslov v današnjem postu se nanaša na tri teme, ki jih moram spraviti iz miselne verzije v zapisano na tem mediju…

V četrtek, 29.1.09 je bilo namreč 1. srečanje skupine Tečaja risanja in slikanja na gimnaziji Kranj. V naslednjih postih boste tako lahko spoznavali dela in napredek Maje, Martine, Natalije, Barbare, Ivane, Vesne, Matee in Dajane, izjemoma je bil z nami tudi Jernej, ki ga boste sicer lahko srečevali v petkovi skupini na OŠ Ledina. Zaradi pomanjkanja časa se je na koncu zgodilo celo to, da mi ni uspelo posneti fotografij njihovih prvih risb - to bom popravila z naslednjim javljanjem iz te skupine, Jernejevo pa bom objavila z ostalimi iz njegove skupine.

Nato pa je v petek in soboto sledila naša udeležba na Informativi. Hvala vsem, ki ste nas obiskali na našem malem prostorčku na Gospodarskem razstavišču, vesela sem bila vaših prijaznih besed, predvsem pa so bile pohvale fotografij del naših tečajnic in tečajnikov zopet še ena potrditev, da delamo dobro.

In hvala vsem, ki ste z ogledom fotografij vaših del pokazali drugim, kaj vse je mogoče :)

HVALA:

Jožici, Bebi, Vesni, Snježani, Špeli, Ivani, Martini, Valentini, Jaši, Klari, Niki, Maji, Saši, Deji … VSEM.

Tule je fotografija našega prostora pred uradno otvoritvijo:

… žal mi v soboto ni uspelo, da bi bila tudi sama prisotna tam, saj je bil virus, ki še vedno širi svoj vpliv, premočan …

… pogled skozi okno razkriva snežno ofenzivo … ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videla padati z neba takšne krpe snežink … zdi se, kot da snežijo snežaki …

… na koncu še hvala Mateju, ki je s svojim strokovnim “učem” omogočil, da je na tale blog spet mogoče “uploadati” fotke. In pozdrav Tanji, seveda!

Bodite ustvarjalni, ne pustite se snegu in virusom, “včasih se je enostavno treba pocajtat”, so mi rekli…

Res je. Čaj pa limona pa mir v glavi.

Nekaj se dogaja na našem dvorišču. Najprej se pred dnevi gospa, ki ima pod kontrolo celotno dvorišče pred blokom, nagne čez svojo okensko polico in nam da navidez prijazno, vsekakor pa odločno vedeti, da se ji nikakor ne zdi dopustno, da avto parkiramo na mestu, ki so ga skidali oni. Brez dopuščenega časa (zaradi neprekinjenega, zdaj že političnega govora), da bi sploh lahko karkoli odgovorili - npr., kako naj bi vedeli, da je od vseh mest prav zaradi dejanja čiščenja le to “njihovo”, in to, da je parkirišče pred blokom namenjeno vsem stanovalcem bloka in si ga pač ne moremo kar tako prilastiti z dejanjem čiščenja ali postavljanja ličnih lesenih ali plastičnih zabojnikov, t.i. “gajbic” … brez vsega tega si mislimo: “pa saj se ne splača ubadati s tem, ko pa je toliko pomembnejših reči na svetu…”… pa vendar - očitno se še nismo naučili “lekcije”: danes me v solo izvedbi na drugi strani tega dvorišča zopet ustavi možakar, ki ima ravno tako preveč časa in začne razlagati, da bo poklical pajka … Zakaj že? Ker je naša petka parkirana poleg ostalih avtomobilov na mestu, kot že tolikokrat poprej. “Ste lastnik tega mesta?”, vprašam. “Ne, ampak, če bo prišel pajek …” In s privoščljivim nasmeškom odpeketa.

… Vesolje je padlo na glavo …

Mislim, da bo treba avto spet peljati k mehaniku. Njegova izjemna velikost očitno ogroža prebivalce tega bloka … in prav neverjetno je, kako od vseh prebivalcev tega bloka g. in ga. Imampreveččasa-zatosevtikamvstvari-kisemepravničnetičejo-instemnerviramdruge-dasejazpočutimpomembno, vedno najdeta ravno mojo prezenco. Tako. Zdaj sem se razpisala. In zdaj se počutim dobro. In vem, da se g. in ga. Imampreveččasa-zatosevtikamvstvari-kisemepravničnetičejo-instemnerviramdruge-dasejazpočutimpomembno tudi počutita dobro.

Hvalabogu za demokracijo.

Dobro jutro vsem!

In hvala Mateju (z moralno podporo Tanje) :), ki nam je pomagal rešiti trenutno zadrego zaradi tehničnih težav pri uploadanju fotografij z naših tečajev in delavnic. Dokler povsem ne vzpostavimo sistema prikazovanja fotografij na tem blogu, si bomo pomagali z zadevščino, ki se imenuje Flickr!

… že čez nekaj trenutkov …

… ampak - trenutno še vedno ne vem, zakaj so dobre tehnične težave pri uploadanju fotografij z naših tečajev in delavnic. Hmm…

Vsem, ki nestrpno čakate poročila z naših tečajev - velja moje opravičilo.

Upam, da bomo čim prej 100 % “prisotni in prisebni”!

Nataša

Še jutri in številka 8 se bo spremenila v 9…

Ne morem se odlepiti od računalnika, ne da bi zapisala:

HVALA VSEM, KI STE BILI Z NAMI V LETU 2009 IN Z NAMI DELILI VESELJE V USTVARJANJU IN SPOZNAVANJU RISARSKIH IN SLIKARSKIH VEŠČIN!

Srečno in vse dobro, predvsem pa - mir v srcu.

Nataša

Odločila sem se, da bom začela objavljati serijo fotografij ne ravno zdrave razvade … kave…

Zadeva mi je prišla na misel, ko sem ob naročanju kave z mlekom vedno dobila željo, da bi v to belino tudi kaj narisala … res je, da je to moje navdušenje terjalo svoj davek na ta način, da moram za vsako mizo, ko nekdo naroči kavo, vanjo tudi nekaj narisati … eni so bolj, drugi manj navdušeni…

… vem, poznamo celo serijo kavarnic, kjer izučeni “cofee artisti” izvajajo izjemne umetnine… ampak …”Mi smo skromni … pričeli bomo z malim … “najprej naš kafe, potem cel svet!”

… in včeraj mi je spoštovani kolega Aleš odstopil svoj kaafee za tale posnetek …

… še malo strokovnosti … že Leonardo da Vinci je v svojem Traktatu o slikarstvu zapisal, kako koristno je za slikarja, da v oblikah madežev vlage na stenah prepoznava obraze, figure, živalsko carstvo …

… pa vzemimo naš kafe za nekaj sličnega … za vajo v prepoznavanju … in saj veste, kaj pravijo: “Lepoto v drugih prepoznamo, če jo nosimo tudi sami v sebi…”

Tako. Uraden uvod v zbiranje (ne preveč) bizarnih fotk kafetov je narejen.

Zdaj pa samo še - AKCIJAAAAAAAAA!

P.s.: ste vedeli: ne le, da lahko slikamo po kavi - lahko tudi slikamo s kavo … več o tem pa … sledi

Obljuba dela dolg.

Post z istoimenskim naslovom, ki je bil pred časom odložen na “globoko premišljevanje”, danes dobiva svoje nadaljevanje. Tako sem se odločila med jutranjim meditiranjem. S kakšnim občutkom se zbudim? Prva misel: vse je še pred mano … lep dan me čaka.

Nočem, da tole pisanje izpade kot nekakšno instant psiholiziranje (fejst beseda…) o naši osebni svobodi in kako smo lahko vse, za kar se odločimo, da bomo … kot tisto že tisočkrat izrečeno in zapisano iz Malega princa: “Če si nekaj res močno želiš, potem bo vse stvarstvo težilo k temu, da se to tudi zgodi…” - se opravičujem, če sem malo premetala besede, smisel ostaja isti…

… no, sem že zašla … Kje je že moj rdeč cvirn…?

Zjutraj berem članek (M. Rop, Ona, 26.8.2008, str. 10 - 14), o Kadirju van Lohuizenu, nizozemskem fotografu, čigar predirne oči kar neprijetno zrejo v bralca … če se zares ne lotiš branja, se jim raje kar izogneš … ker že po fotografiji sodeč lahko domnevaš, da so videle veliko hudega.

In potem se me navsezgodaj zjutraj, ob kavi, dotaknejo njegove besede. Na vprašanje novinarja, ali ŠE lahko vidi lepoto v svetu, pove:

Lepoto vidim tudi v obrazih ljudi, ki živijo v največji bedi, v najbolj krvoločni vojni. vidim jo v tem, kako se ti ljudje kljub temu borijo, očara me njihova silna sla po življenju. Tako ponosni so na tisto malo, kar imajo, in to je nekaj tako plemenitega in lepega. Da še znajo biti ljudje. In prepoznati človeškost v drugih.

In še … nekje vmes …

Moj dom je ves svet. Lep in grd.

Ob tem se spomnim na dvoje stvari - na svojo diplomsko nalogo izpred let … katere del je v tekstovni obliki shranjen tudi na moji prastari spletni strani http://www2.arnes.si/~mgros4/bio.htm pod naslovom “Dnevnik” in na včeraj, ko me je pot zanesla mimo Pediatrične klinike … še nikoli nisem bila tako blizu te razvpite stavbe, pa vendar so me prevzele ilustracije Ančke Gošnik Godec na njej… Kaj dodajo tej stavbi, ki so jo že preveč umazale vse krize in spletke in politične frustracije in mahinacije in … Ah, nočem o volitvah.

Čas je, da zaključim … avto je treba odpeljat k mehaniku.

… smisel tega pisanja je ena misel: za to, da bi počel/a to, kar si želiš, kar čutiš, da je tvoje poslanstvo/misija/in veš, da ni to “mission impossible” - za to je treba imeti pogum. Preprosto.

Pred dnevi se nahajam v eni izmed ljubljanskih trgovin z umetniškim materialom. Ravno se pomenkujem z blagajničarko o svojem nakupu, ko se na moji desni pojavi starejša gospa… S svojimi nenavadno velikimi očali, ki so ji očitno pomagali premagovati slabši vid in ki so njene oči povečala tako zelo, da so vame utripale tudi astronomsko velike trepalnice, mi je prijazno dejala: “Živjooooo! Kako si? Hmm… Kje sva se že midve spoznali? Sem bila enkrat na obisku pri tebi, v tvojem ataljeju?” In je mežikala vame s svojim prijaznim, velikodušnim obrazom. Jaz pa: “Khmm … ne vem … se poznava… ?” Mrzlično sem pričela brskati po svojem spominu in primerjala vse zamemorirane prototipe obrazov z njenim… Res se mi je zdela od nekod znana … ampak … šmenta … pravega klika “to je to!” od nikoder… Blagajničarka me je potegnila iz te moje zmedenosti spet v resnično življenje, ko je zaključevala z blagajniškim delom. In ko že plačujem in pakiram vrečke, opazim, kako se je “moja znanka” ekspresno zavihtela na desno, k neki gospodični, ki je ravnokar vstopila v trgovino: “Živjooooo! Kako si? Hmm… Kje sva se že midve spoznali?” …

Pogledam blagajničarko … in ona - očitno že vajena te stalne stranke in njenega “širokega” poznavanja vsakega obiskovalca trgovine - se ni niti nasmehnila … Jaz pa sem si oddahnila, ker je čisto malo manjkalo, da bi gospe z astronomskimi očali in trepalnicami dala ime.

Bila bi … Štefka.

In še isti dan …

Čakam pred semaforjem in prehodom za pešce. Avtobusi prihajajo od vsepovsod, gost promet osebnih avtomobilov se vali po razbeljenem asfaltu. Vse bolj ali manj sivo, kar naenkrat pa … lep, okrogel, rumen balon se privali po cesti in prevzame mojo pozornost… Joj, tale ga bo pa zdaj zdaj speštal, si mislim. In nič. Velika hitrost avtmobilov je balon vedno znova odbijala od njih in ga reševala pred nesrečnim koncem. Poplesaval je po cesti med avtomobili, kot bi gledala nek modernističen umetniški film, kjer režiser še posebej globoke kadre poudari s počasnim prikazovanjem dogajanja. Ta balon je imel res srečo. Ko sem že mislila … vauuuu, tale tovornjak ga bo! …, se je zakotalil med njegova ogromna kolesa … in na drugi strani nekako prišel ven… Pripisala sem mu že nadnaravne sposobnosti in za dogajanje, ki se je odvijalo pred mojimi očmi, bi skorajda prisegla, da gre za neko ukano, nek trik, ki ga za drevesom nadzoruje skrita kamera… Takrat pa … “POOOK!”

In že ga ni bilo več.

Nauk zgodbe: “Uživaj v lepih stvareh, dokler trajajo”.

Ali še bolje: “Tudi, če si RUMEN balon, prečkaj cesto, če je na semaforju ZELENA”.

Je danes res že luksuz, da je naš hobi tudi naša služba? Več globočin s tega področja sledi v nadaljevanju

… in smo po dopustu in vse tisto, kar sem imela namen napisati, bom očitno napisala enkrat drugič, ker stavki danes ne gredo prav skupaj … tole sem napisala zato, da ne bo kdo mislil, da je pozabljen post. Je le v globokem premišljevanju

Že večkrat mi je prišlo na misel, da bi nekam zapisala kakšno besedo o tem, kakšno srečo imam, da me obkrožajo tako srčni ljudje … iz dosedanjih izkušenj lahko rečem, da res drži pregovor, da kar daješ, to tudi prejmeš, prej ali slej …

Hvala vsem, ki obstajate, ki ste, ki sem vas imela možnost spoznati, ki širite pozitivno energijo, odprt odnos do življenja, do ljudi, ki vas obkrožajo … ki veste, kaj je res pomembno … ki veste, da vsega tega, kar si nakopičimo v tem življenju, ne bomo odnesli s sabo … ki veste, da dolg, nemižikajoč pogled v oči in trden stisk roke veljajo več kot poln račun na banki. Hvala, ker ste z mano in smem deliti ta svet in njegove barve z vami.