Arhiv

O poklicu in poklicanosti – res delamo to, kar si želimo? – 2.del

Obljuba dela dolg.

Post z istoimenskim naslovom, ki je bil pred časom odložen na “globoko premišljevanje”, danes dobiva svoje nadaljevanje. Tako sem se odločila med jutranjim meditiranjem. S kakšnim občutkom se zbudim? Prva misel: vse je še pred mano … lep dan me čaka.

Nočem, da tole pisanje izpade kot nekakšno instant psiholiziranje (fejst beseda…) o naši osebni svobodi in kako smo lahko vse, za kar se odločimo, da bomo … kot tisto že tisočkrat izrečeno in zapisano iz Malega princa: “Če si nekaj res močno želiš, potem bo vse stvarstvo težilo k temu, da se to tudi zgodi…” – se opravičujem, če sem malo premetala besede, smisel ostaja isti…

… no, sem že zašla … Kje je že moj rdeč cvirn…?

Zjutraj berem članek (M. Rop, Ona, 26.8.2008, str. 10 – 14), o Kadirju van Lohuizenu, nizozemskem fotografu, čigar predirne oči kar neprijetno zrejo v bralca … če se zares ne lotiš branja, se jim raje kar izogneš … ker že po fotografiji sodeč lahko domnevaš, da so videle veliko hudega.

In potem se me navsezgodaj zjutraj, ob kavi, dotaknejo njegove besede. Na vprašanje novinarja, ali ŠE lahko vidi lepoto v svetu, pove:

Lepoto vidim tudi v obrazih ljudi, ki živijo v največji bedi, v najbolj krvoločni vojni. vidim jo v tem, kako se ti ljudje kljub temu borijo, očara me njihova silna sla po življenju. Tako ponosni so na tisto malo, kar imajo, in to je nekaj tako plemenitega in lepega. Da še znajo biti ljudje. In prepoznati človeškost v drugih.

In še … nekje vmes …

Moj dom je ves svet. Lep in grd.

Ob tem se spomnim na dvoje stvari – na svojo diplomsko nalogo izpred let … katere del je v tekstovni obliki shranjen tudi na moji prastari spletni strani http://www2.arnes.si/~mgros4/bio.htm pod naslovom “Dnevnik” in na včeraj, ko me je pot zanesla mimo Pediatrične klinike … še nikoli nisem bila tako blizu te razvpite stavbe, pa vendar so me prevzele ilustracije Ančke Gošnik Godec na njej… Kaj dodajo tej stavbi, ki so jo že preveč umazale vse krize in spletke in politične frustracije in mahinacije in … Ah, nočem o volitvah.

Čas je, da zaključim … avto je treba odpeljat k mehaniku.

… smisel tega pisanja je ena misel: za to, da bi počel/a to, kar si želiš, kar čutiš, da je tvoje poslanstvo/misija/in veš, da ni to “mission impossible” – za to je treba imeti pogum. Preprosto.

Leave a Reply