Arhiv

Mit o stradajočem umetniku / The myth of the starving artist

Velikokrat me tisti, ki se vpišejo na tečaj, nekje na sredi, ko se že malo bolj spoznamo, vprašajo: “Kaj pa še počneš poleg tega, da učiš na tečajih?”

In ko jim povem, da dejansko živim od svojega poklica – poučevanja risanja in slikanja, od naročil za slike, poslikave, ilustracije, … – se jim zdi to skoraj nemogoče.

Vsi smo odrasli z nešteto predstavami in stereotipi o umetnikih in umetnicah (… me prav zanima, kakšna je bila vaša?). Kakšna podoba vam pride pred oči, kadar si zamislite umetnika/umetnico? Da je brez denarja, reven/revna kot cerkvena miš, običajno mora biti nekje v bližini alkohol ali druge substance, čustveno razrvano bitje, … ali pa druga, bolj optimistična slika: bitje, obkroženo z meceni, občudovalci njegovega talenta, eterične sfere na sedmo potenco …? Za nekatere se nam zdi, da so imeli preprosto veliko srečo v življenju, srečali prave ljudi ob pravem času … spet drugi pa, kot da so kljub izjemnemu talentu povsem izgubili kompas v življenju in zapravili svoj “božji dar”.

Ko pa pogledaš na situacijo z druge perspektive, vidiš, kako zelo pomembno naša – med odraščanjem vsajena prepričanja – vplivajo na percepcijo realnosti (na tem mestu priporočam v branje knjigo z naslovom Biologija prepričanj, dr. Bruce Lipton).

Dejstvo je, da je kreativcev iz različnih poklicev nešteto … Zakaj nekaterim uspe po zaključenem študiju obstati in živeti v poklicu, ki so si ga izbrali? Ne samo pre-živeti, ampak tudi živeti uravnoteženo življenje, kjer je npr. likovno snovanje delo, kot vsako drugo, za katerega prejmemo spodobno plačilo.  Ali za uspeh na tem področju potrebujemo zaključeno akademijo ali drugo likovno šolo? Kako pomembna je podpora družine in prijateljev pri celi stvari? Zakaj se pri nas (v Sloveniji) še vedno kdaj zazdi, da – če v enem stavku omenimo besedi umetnost in denar, da se pa to skorajda ne spodobi? Ker – umetnost je pa vendar nekaj tako svetega, duhovnega, kar nima cene – in je zategadelj v domeni raznih strokovnjakov višjih inštanc”, ki lahko pripnejo listek s ceno artefaktom, ki jim pridejo pred oči.

Glede na to, da že spodobno število let delujem v slikarskem poklicu, si jemljem pravico, da na tem mestu izjavljam, da je tudi v naši mali, ljubi deželi čisto mogoče uspeti. Stati inu obstati. In da je vse – v glavi. Vidiš kozarec na pol poln ali pol prazen … ali vidiš v nepričakovanem dogodku v življenju konec sveta ali priložnost za nova odkritja … sanjariš, kako bi bilo, če bi le … ali dejansko obuješ škornje in zakorakaš v neznano močvirje. No, dajmo raje reči – presenečenj polno slikovito pokrajino.  ; )

Vse se začne z zavedanjem, da je nekaj v nas, kar nas žene, da ustvarjamo. Ta notranji glas je skozi celo življenje z nami. Pri nekaterih je glasnejši, pri drugih malo manj, pri nekaterih za določen čas potihne pa se spet prebudi ob večjih življenjskih prelomnicah.

Marsikdaj tako spoznam tečajnice in tečajnike, ki se na tečaj vpišejo, ko gredo v penzijo … otroci so že zdavnaj odrasli, imajo svoje družine, zdaj pa je končno čas, da se lotijo nečesa, kar so si želeli že od nekdaj, a vedno zaradi različnih okoliščin, razlogov, tudi izgovorov, postavljali na stranski tir.

V teh mesecih, ko nas je vse na nek način oplazila korona situacija, se je pri marsikomu oglasilo vprašanje, kakšne so njihove prioritete … kaj jim je RES pomembno v življenju …

 

… se nadaljuje, grem delat v atelje.  ; )

Leave a Reply